Teta Pepca - Uvod

 

To je bila ona.  Nuna.  V redu Šolskih sester sv. Frančiška in Kristusa Kralja.

Brez nje, moja draga Ljubljana ni več  ista.  Manjka ji njen nasmeh, njena srčnost, njena nagajivost  in vesela  odprtost za vsakogar. Njeni kraji “dom” in “delo” tudi niso več isti.  “Dom” je prodan in tam kjer je bilo”delo” (službeni prostor) kraljujejo drugi,  in  je sedaj zgodovinsko zaščiten. Moja vrba žalujka pa še vedno stoji.

Tista moje teta, mamina sestra, ki je znala občudovati vsako drevo,  vsak grm,  šavje,  zelenje, vejo  in cvetlico in medtem v mislih pripravljala šopek ali ikebano za okras cerkvenega oltarja ljubljanske katedrale v  nedeljah in praznikih. 

Tista moja teta ki  je znala  skladiti najbolj slovesen duet z  najmanšim ptičkom v Tivoliju,   in ni oklevala da je prehodila celo mesto za nakup traku  in najlepšega papirja kar se ga je dalo dobiti,  da obdari male in velike. Za vsakogar je imela darilo, ovito kot unikat,  pa če tudi je to bil to samo en poseben storž ki ga je oddkrila na vsakodnevnem sprehodu.

Tista moja teta kateri ni manjkalo vpogleda  da se je v hudih časih postavila pred režim,    in se s korajžo  borila za cerkveno last,  in vsakovrstne dobre ljudi enih in drugih, čeravno v tišini; le malokdo je vedel zato.  Neverjetne anekdote hranim v srcu.

Imam v Ljubljani bratrance in sestrične, nečaka,  prijatelje in znance.  Ampak Ljubljani, moji dragi Ljubljani,  manjka duša moje tete Pepce. Dolgčas mi je po njej, po tisti teti Pepci,  ki jo ni več tukaj,  ceprav  je vseeno vedno z nami.  Zato vem da hodi z menoj kadar grem na kavico, na  tisti njen “kafetek” ko sva se sprehajale po stari  Ljubljani.  Pa če tudi ni imela veliko časa je  skočila dol in sva šle,  in svet je bil najin.

 

Zato sem pripravila tale blog, da je ne pozabimo in da vsi tisti ki so jo poznali bolj od daleč še enkrat  malo pokukajo v njeno dušo.