Vincencija Breznik "teta Pepca" Cenka

  Čez morje globoko in čisto Pred leti Odšla si od doma Solznih oči   Za roko Držala si Otročičke   Tri   In vedela nisi Kam bi šli   Srce je prosilo Leta in leta Otrokom očeta:   In glej!   Zasvetil je žarek Nebeški In oče je stopil Na prag In vse je naenkrat Objel   Ljubljana 1980 – Cenka

 

  Tako živo jo vidim, kakor da znova Me boža in gladi po licih, Kakor da gledam jo zdaj pred seboj, Kakor, da po je mi pesem veselo In gunca na nogah tako, Kakor znale je ona Edina Mama Moja in tvoja.   In bila je lepa tako, Kot druga na svetu nobena.   Nasmeh se na njej ni nikoli spremenil Nikoli odmaknil pogled Saj je svoj sveti in čisti obraz Gradila Od prvega dne z ljubezni v nas.   So rože cvetele in še cveto Ostali so njeni sledov Življenje povezano z njo In med nami Je njen blgoslov.   Ljubljana-Argentina-Ihan 199975 Sestricam Milki   Fridi Ani

  To je bila ona.   Nuna.   V redu Šolskih sester sv. Frančiška in Kristusa Kralja. Brez nje, moja draga Ljubljana ni več   ista.   Manjka ji njen nasmeh, njena srčnost, njena nagajivost   in vesela   odprtost za vsakogar. Njeni kraji “dom” in “delo” tudi niso več isti.   “Dom” je prodan in tam kjer je bilo”delo” (službeni prostor) kraljujejo drugi,   in   je sedaj zgodovinsko zaščiten. Moja vrba žalujka pa še vedno stoji. Tista moje teta, mamina sestra, ki je znala občudovati vsako drevo,   vsak grm,   šavje,   zelenje, vejo   in cvetlico in medtem v mislih pripravljala šopek ali ikebano za okras cerkvenega oltarja ljubljanske katedrale v   nedeljah in praznikih.   Tista moja teta ki   je znala   skladiti najbolj slovesen duet z   najmanšim ptičkom v Tivoliju,    in ni oklevala da je prehodila celo mesto za nakup traku   in najlepšega papirja kar se ga je dalo dobiti, ...